Za majsko izdajo Planinskega vestnika smo napisali članek o izzivih in priložnostih alpskih vodnih teles. Alpske reke so že od nekdaj predstavljale vir pitne vode in zaradi svojih pretočnih značilnosti še danes predstavljajo pomemben razvojni dejavnik za več kot 14 milijonov ljudi, ki živijo na neposrednem območju Alp. Alpe tako lahko upravičeno obravnavamo kot »vodohran« Evrope, njihova lega v središču Evrope in alpski hidrološki režim imata namreč ključen vpliv na evropsko vodno bilanco. Kljub obilnosti vodnih virov pa je skoraj 90% alpskih podvrženih številnim obremenitvam in pritiskom.
Alpski vodni krog lahko opišemo v obliki sistema – padavine, ledeniki, reke, zajetja podzemnih voda jezera, reke in mokrišča. Območja tekočih voda so bila zaradi oskrbe z vodo in ekonomskih potencialov od nekdaj zanimiva za človeka in njegove dejavnosti. Alpe so bile - tudi zaradi obilnih padavin in bogatih površinskih odtokov - poseljene že pred več tisočimi leti. Alpske reke so že od nekdaj predstavljale vir pitne vode in zaradi svojih pretočnih značilnosti še danes predstavljajo pomemben razvojni dejavnik za več kot 14 milijonov ljudi, ki živijo na neposrednem območju Alp. Alpe tako lahko upravičeno obravnavamo kot »vodohran« Evrope, njihova lega v središču Evrope in alpski hidrološki režim imata namreč ključen vpliv na evropsko vodno bilanco. Kljub obilnosti vodnih virov, pa je skoraj 90% alpskih podvrženih številnim obremenitvam in pritiskom.
Zaradi velike reliefne energije in relativno obilnih padavin so Alpe izredno bogate z vodnimi viri in imajo zelo razčlenjeno rečno mrežo. Evropske države so tako v svoje načrte upravljanja z vodami na območju Alp vključile okoli 3000 vodnih teles. Slovenske Alpe pokrivajo le manjši, 5 % delež celotnih Alp. Zaradi majhne poselitve in zavarovanosti slovenskega alpskega prostora je ekološko stanje slovenskih vodotokov za odtenek boljše kot v celotnih Alp. Zaradi obilnejših vodnih virov, višjih samočistilnih sposobnosti in redkejše poselitve je ekološko stanje Alpskih rek boljše od ostalih evropskih pokrajinskih enot. Največji vpliv za nedoseganje dobrega stanja predstavljajo hidromorfološke obremenitve, kot so pregrade, nasipi in kanalizirane struge.
Na območju Alp se kakovost kopalnih voda meri na 650 uradnih kopališčih pri čemer se velika večina (97 %) kopalnih voda nahaja na jezerih. Alpske reke imajo namreč hudourniški značaj in so tudi v poletnih mesecih zelo mrzle zaradi česar so v primerjavi z jezeri, ki se v kopalni sezoni občutno segrejejo, manj primerne za kopanje. V zadnjih desetletjih beležimo občutno zvišanje kakovosti alpskih kopalnih voda. V letu 2020, je bilo kar 91 % kopalnih voda v Alpah razvrščenih v najvišji kakovostni razred z oznako »Odlično«. Poleg tega pa se tudi število kopalnih znotraj Alp skozi leta vztrajno viša. Ti pozitivni trendi so posledica predvsem učinkovitejšega upravljanja z odpadnimi vodami – v zadnjih desetletjih se je na območju Alp ogromno vlagalo v posodobitev in izgradnjo kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav.
Izsledki projekta AMBER kažejo, da je v Evropi več kot 600.000 pregrad (0.7 pregrad/km) od katerih je skoraj 70 % nižjih od dveh metrov. Na območju Alp, beležimo več kot 100.000 pregrad, pri čemer je njihova gostota dosti večja od evropskega povprečja – vsak kilometer alpske reke je v povprečju obremenjen z dvema pregradama, pri čemer je obremenjenost slovenskih alpskih vodotokov občutna nižja kot v drugih delih Alp.Alteracija vodotokov za proizvodnjo hidroenergije in zagotavljanja varstva pred poplavami sta bila preko številnih raziskav prepoznana kot ključna pritiska na alpske vodne vire, pri čemer smo alpski hidroenergetski potencial večjih rek že dodobra izkoristili. V zadnjih letih beležimo trend gradenj malih hidroelektrarn (z močjo do 10 MW), visoko v povirjih rek, pri čemer je njihova gradnja jabolko spora številnih razprav znotraj strokovne javnosti – smotrnost njihove gradnje je vprašljiva zaradi relativno majhnega hidroenergetskega izkoristka napram občutnim negativnim vplivom na ekološko stanje rek podvrženim tovrstnim pritiskom. EU Strategija za biotsko raznovrstnost do leta 2030, ki je bila objavljena maja 2020 je postavila merljiv in ambiciozen cilj: obnoviti 25 000 km prosto tekočih rek po vsej Evropi. Tovrstni cilj pa je lahko dosežen le z odstranitvijo odsluženih pregrad in izboljšanje povezljivosti rek z njihovimi poplavnimi ravnicami.
Z namenom izboljšanja ekološkega, kemijskega in hidrološkega stanja alpskih vodotokov, bomo morali v prihodnje več naporov vložiti predvsem v zmanjševanje hidromorfoloških pritiskov (npr. odstranitev odsluženih pregrad), izboljšanju ekosistemskih storitev in funkcionalnosti poplavnih ravnic ter mokrišč. Posebno pozornost moramo nameniti tudi trajnostni rabi vode za namene proizvodnje hidroenergije – raje kot graditi nove hidroelektrarne, bi se morali osredotočiti v modernizacijo in optimizacijo obstoječih hidroelektrarn.